Trikrat letno so se Judje morali zbrati v Jeruzalemu k bogo-služju. Nevidni Izraelov Vodja, zastrt z oblakovim stebrom, jim je dal navodila za te shode. Med sužnostjo jih niso mogli obhajati, ko pa so se vrnili v svojo deželo, so znova začeli praznovati te spominske svečanosti. Božji načrt je bil, da te obletnice prikličejo njega v spomin ljudstva. Toda z redkimi izjemami so duhovniki in voditelji pozabili na ta namen. On, ki je določil te narodne shode in razumel njihov pomen, je bil priča njihovemu popačenju.JZ 390.1

Praznik šotorov je bilo zadnje letno zborovanje. Bog je želel, da bi ljudstvo v tem času razmišljalo o njegovi dobroti in milosti. Celotna dežela je bila pod njegovim vodstvom in sprejemala nje-gove blagoslove. Podnevi in ponoči je stalno skrbel zanje. Sonce in dež sta zagotovila, da je zemlja obrodila svoj sad. S palestinskih dolin in ravnin je bila žetev že pospravljena. Olive so bile obrane, dragoceno olje pa spravljeno v steklenice. Palme so dale svoje obilje. Rdeče grozdje je bilo stisnjeno v vinskih stiskalnicah.JZ 390.2

Praznik šotorov je trajal sedem dni, za praznovanje pa so pre-bivalci Palestine in mnogi iz drugih dežel zapustili svoj dom in prišli v Jeruzalem. Ljudje so prihajali od blizu in daleč ter v rokah nosili dokaze veselja. Stari in mladi, bogati in revni, vsak je prišel z darom hvaležnosti zanj, ki je dokončal leto s svojo dobroto in storil, da so njegove steze kapljale olje. (Ps 65,12) S hribov so prinesli vse, kar je lahko razveselilo oko in izrazilo splošno veselje, zato je imelo mesto videz prekrasnega gozda.JZ 390.3

Ta praznik ni bil samo izraz hvaležnosti za žetev, temveč tudi spomin na Božjo zaščitniško skrb za Izraela v puščavi. V spomin na življenje v Šotorih so Izraelci med tem praznikom prebivali v kočah ali šotorih iz zelenih vej. Postavili so jih na ulicah, v tempeljskem preddverju ali na hišnih strehah. Griči in doline okrog Jeruzalema so bili prav tako polni listnatih šotorov in so mrgoleli zaradi ljudi.JZ 391.1

Verniki so praznovali ta praznik s svetimi pesmimi in zahvaljevanjem. Pred tem praznikom je bil veliki dan sprave, ko je bilo ljudstvo po svojem priznanju grehov razglašeno za spravljeno z nebesi. Tako je bila pripravljena pot za ta veseli praznik. »Hvalite Gospoda, ker je dober, ker vekomaj traja njegova milost,” (Ps 106,1 CHR) je zmagoslavno odmevalo, medtem ko so zvoki različnih glasbil pomešani z vzkliki »hosana” spremljali skupno petje. Tempelj je bil središče tega splošnega veselja. Tam so se vrstili slovesni daritveni obredi. Zbor levitov, ki je stal na obeh straneh belih marmornatih stopnic svete stavbe, je vodil službo petja. Množica častilcev, ki je mahala s palmovimi in mirtovimi vejicami, je prevzela in glasno ponavljala pripev pesmi. Petju so se pridružili glasovi od blizu in daleč, dokler okoliški griči niso odmevali s hvalnicami.JZ 391.2

Tempelj in njegova preddverja so bili ponoči razsvetljeni. Glasba, mahanje s palmovimi vejami, veseli vzkliki »hosana” velike množice, nad katerimi se je razlivala svetloba luči iz visečih svetilk, krasota duhovniških oblačil in slovesnost obredov, vse to je ponujalo prizor, ki je zapuščal globok vtis na opazovalce. Toda obred, ki je naredil najgloblji vtis in praznično veselje, je bil tisti, ki je obujal spomin na dogodek s potovanja po puščavi.JZ 391.3

Ob jutranjem svitu so duhovniki dolgo in prodirno zatrobili na srebrne trobente, odgovorile pa so druge trobente in veseli vzkliki ljudi iz šotorov, vse skupaj pa je odmevalo po gričih in dolinah v pozdrav prazničnemu dnevu. Potem je duhovnik med donenjem trobent zajel vodo iz potoka Cedrona z vrčem, ga visoko dvignil in se s počasnimi in ritmičnimi korald vzpenjal po širokih tempeljskih stopnicah, medtem ko je po taktu glasbe pel: »Naše noge že stoje med tvojimi vrati, Jeruzalem!« (Ps 122,2 CHR)JZ 391.4

Vrč je odnesel k oltarju, ki je stal sredi duhovniškega preddverja. Tam sta bili dve veliki srebrni čaši, poleg vsake pa je stal duhovnik. V eno so vlili vodo iz vrča, v drugo pa vino. Vsebina obeh čaš je iztekala skozi cev v Cedron, od tam pa v Mrtvo morje. Ta prikaz posvečene vode je predstavljal izvir, ki je na Božji ukaz pritekel iz skale, da bi pogasil žejo Izraelovih sinov. Nato je zadonela navdušujoča pesem: »Moja moč in moja pesem je Gospod Bog. ... Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja.« (Iz 12,2.3)JZ 392.1

Ko so se Jožefovi sinovi pripravljali za odhod na praznik šotorov, so videli, da Kristus ne kaže nobenega znamenja, da se ga namerava udeležiti. Zaskrbljeno so ga opazovali. Od ozdravljenja ob Betezdi ni odšel na noben ljudski shod. Da bi se izognil brezplodnim sporom z voditelji v Jeruzalemu, je svoje delo omejil na Galilejo. Njegovo navidezno zanemarjanje velikih verskih zborovanj in odkrito sovraštvo duhovnikov in rabinov sta vznemirjala ljudi okrog njega ter celo njegove učence in sorodnike. V svojih naukih je poudarjal blagoslove, ki jih prinaša poslušnost Božjemu zakonu, sam pa je bil videti brezbrižen do služb, ki jih je Bog vzpostavil. Njegovo druženje s cestninarji in z drugimi, ki so bili na slabem glasu, njegovo nespoštovanje rabinskih predpisov in drznost, s katero je zavračal zahteve izročila glede sobote, za vse to se je zdelo, da ga je spravilo v sovraštvo z verskimi oblastmi in spodbudilo številna vprašanja. Njegovi bratje so menili, da dela napako, ko se odtujuje vplivnim in učenim možem ljudstva. Menili so, da morajo imeti ti možje prav in da Jezus dela napako, ko jim nasprotuje. Bili so priče njegovemu brezmadežnemu življenju in čeprav niso postali njegovi učenci, so njegova dela naredila globok vtis nanje. Njegova priljubljenost v Galileji je ugajala njihovi častihlepnosti. Še vedno so upali, da bo podal dokaz svoje oblasti, ki bi farizeje prepričal, da je to, kar je trdil, da je. Kaj če bi bil Mesija, Izraelov knez? O tem so premišljevali s ponosnim zadovoljstvom.JZ 392.2

Tako nestrpni so bili glede tega, da so spodbujali Kristusa, naj gre v Jeruzalem: »Odidi od tod in pojdi v Judejo, da bodo tudi tvoji učenci videli tvoja dela, ki jih opravljaš. Nihče ne dela česa na skrivnem, če hoče sam biti znan. Če delaš take reči, se pokaži sve-tu.” (Jn 7,3.4) Beseda »če” je izražala dvom in nevero. Imeli so ga za strahopetca in slabiča. Če ve, da je Mesija, čemu ta čudna zadr-žanost in nedejavnost? Če res ima tako oblast, zakaj ne gre drzno v Jeruzalem in uveljavi svoje pravice? Zakaj ne bi v Jeruzalemu naredil tistih čudovitih del, o katerih poročajo iz Galileje? »Ne skrivaj se v samotnih podeželjih,” so mu dejali, »in ne opravljaj svojih mogočnih del v korist neukih kmetov in ribičev. Predstavi se v glavnem mestu, zagotovi si podporo duhovnikov in voditeljev ter združi ljudstvo, da bo ustanovljeno novo kraljestvo.«JZ 392.3

Jezusovi bratje so razmišljali iz sebičnih spodbud, kakršna se pogosto najdejo v srcu njih, ki hrepenijo po razkazovanju. Ta duh je vladal svetu. Jezili so se zato, ker se je Kristus razglasil za kruh življenja, namesto da bi zahteval zemeljski prestol. Bili so zelo razočarani, ko ga je zapustilo veliko učencev. Sami so se odvrnili od njega, da bi se izognili križu, ko je priznal to, kar so razodevala njegova dela da je Božji Poslanec.JZ 393.1

»Jezus jim je tedaj dejal: ‘Moj čas še ni prišel. Vaš čas pa je vedno pripravljen. Vas svet ne more sovražiti, mene pa sovraži, ker pričujem o njem, da so njegova dela hudobna. Vi le pojdite na praznik, jaz pa na ta praznik ne grem, ker moj čas še ni dopolnjen.’ To jim je povedal in ostal v Galileji.” (Jn 7,6-9) Njegovi bratje so se pogovarjali z njim z oblastnim tonom in mu določili, kaj mora delati. Vrnil jim je njihov očitek in jih prištel k svetu, ne pa k svojim učencem, ki se odpovedujejo sebi. »Vas svet ne more sovražiti,« jim je dejal, »mene pa sovraži, ker pričujem o njem, da so njegova dela hudobna.« (Jn 7,7) Svet ne sovraži teh, ki so mu podobni po duhu; ima jih rad kot svoje.JZ 393.2

Svet za Kristusa ni bil kraj zadovoljstva in samopoveličevanja. Ni čakal na priložnost, da bi se dokopal do njegove oblasti in slave. Ni mu ponujal takšne nagrade. Bil je kraj, kamor ga je poslal njegov Oče. Bil je darovan za življenje sveta, da uresniči veliki načrt odkupitve. Opravljal je svoje delo za padli rod. Ampak ni smel biti domišljav, ne drveti v nevarnost, niti hiteti v težavo.JZ 393.3

Vsak dogodek v njegovem delu je imel svoj določeni čas. Moral je potrpežljivo čakati. Vedel je, da bo moral prenašati sovraštvo sveta in da mu bo njegovo delo prineslo smrt. Vendar Očetova volja ni bila, da bi se prezgodaj izpostavljal.JZ 393.4

Iz Jeruzalema se je glas o Kristusovih čudežih razširil povsod, kjer so bili razkropljeni Judje. Čeprav se že več mesecev ni udeležil praznovanj, se zanimanje zanj ni poleglo. Mnogi so prišli na praznik šotorov z vseh strani sveta in upali, da ga bodo videli. Že v začetku praznovanja so mnogi povpraševali po njem. Farizeji in poglavarji so ga pričakovali in upali, da se jim bo ponudila kakšna priložnost, da bi ga obsodili. Zaskrbljeni so povpraševali: »Kje je tisti?« (Jn 7,11) toda nihče tega ni vedel. V mislih vseh je On zasedal prvi prostor. Čeprav si ga iz strahu pred duhovniki in poglavarji nihče ni upal priznati za Mesija, so se vsepovsod tiho in vneto pogovarjali o njem. Mnogi so ga branili kot Božjega poslanca, drugi pa so ga imeli za zapeljivca ljudstva.JZ 394.1

Medtem je Jezus skrivno prišel v Jeruzalem. Hodil je po osa-mljenih poteh, da bi se izognil številnim romarjem, ki so z vseh strani potovali v mesto. Če bi se pridružil kateri koli skupini, ki je potovala na praznik, bi bila ob njegovem vstopu v mesto pozornost ljudstva usmerjena nanj, splošno izražanje njegove priljubljenosti pa bi dvignilo oblasti proti njemu. Da bi se temu izognil, se je odločil potovati sam.JZ 394.2

Sredi praznika, ko je vznemirjenje zaradi njega doseglo vrhunec, je Jezus stopil v tempeljsko preddverje med zbrano množico. Ker ga ni bilo na prazniku, se je med ljudmi razglasilo, da se ne upa izpostavljati oblasti duhovnikov in poglavarjev. Njegova navzočnost je presenetila vse. Sleherni glas je utihnil. Vsi so občudovali njegovo dostojanstveno in pogumno držo sredi mogočnih sovražnikov, ki so hlepeli po njegovi smrti.JZ 394.3

Ko je tako stal v središču pozornosti velike množice, jim je spregovoril, kakor jim ni nikoli noben človek. Njegove besede so razodevale, da pozna izraelske zakone in uredbe, daritveno službo in nauk prerokov veliko bolje kakor duhovniki in rabini. Podrl je ovire formalizma in izročila. Kazalo je, da se pred njim vrstijo prizori prihodnjega življenja. Kot ta, ki je gledal Nevidnega, je govoril z nedvoumno oblastjo o zemeljskih in nebeških rečeh, o človeškem in božanskem. Njegove besede so bile izredno jasne in prepričljive, ljudstvo pa se je zopet kakor v Kafarnaumu čudilo njegovim naukom, »kajti njegova beseda je bila izrečena z oblastjo”. (Lk 4,32) Z različnimi ponazoritvami je svaril poslušalce pred nesrečo, ki bo doletela vse, ki zavestno zavrnejo njegove blagoslove, ki jih je prinesel. Dal jim je vse možne dokaze, da je prišel od Boga, in naredil vse, da bi jih spodbudil k spokorjenju. Njegov narod ga ne bi zavrgel in umoril, če bi ga mogel obvarovati pred krivdo takšnega dejanja.JZ 394.4

Vsi so se čudili njegovemu poznavanju postave in prerokovanj, zato so drug drugega spraševali: »Kako ta pozna spise, saj se ni učil?” (Jn 7,15) Menili so, da nihče, ki se ni šolal v rabinskih šolah, ni sposoben biti verski učitelj, zato so Jezusa in Janeza Krstnika razglasili za nevedna, ker nista imela izobrazbe. Tisti, ki so ju poslušali, so se čudili njunemu poznanju Pisem, ker se nobeden od njiju »ni učil”. Res je, da noben izmed ljudi ni bil njun učitelj, marveč je to bil nebeški Bog in od njega sta prejela najvišjo vrsto modrosti.JZ 395.1

Ko je Jezus govoril v tempeljskem preddverju, so bili njegovi poslušalci prevzeti. Celo tisti, ki so bili najbolj besni nanj, so se čutili nemočne, da bi mu škodovali. Za trenutek so pozabili na vse drugo.JZ 395.2

Jezus je dan za dnem poučeval ljudstvo, dokler ni napočil »zadnji, veliki dan praznika«. (Jn 7,37) Zjutraj tega dne je bilo ljudstvo že utrujeno od dolgega praznovanja. Nenadoma je Jezus spregovoril z glasom, ki je zadonel po vsem tempeljskem preddverju:JZ 395.3

»Če je kdo žejen, naj pride k meni in pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.” (Jn 7,37.38) Stanje ljudstva je naredilo to vabilo zelo tehtno. Sodelovali so v nizu slovesnih prazničnih prizorov, njihove oči so bile omamljene s svetlobo in barvami, njihova ušesa pa so uživala v bogati glasbi, ampak v vsem tem nizu obredov ni bilo nič, kar bi zadovoljilo potrebe duha, nič, kar bi pogasilo žejo srca po neminljivem. Jezus jih je pozval, naj pridejo k njemu in pijejo iz studenca življenja, ki bo v njih izvir vode, ki teče v večno življenje.JZ 395.4

Duhovnik je tisto jutro opravljal obred, ki je spominjal na udarjeno skalo v puščavi. Ta skala je bila simbol njega, ki bo s svojo smrtjo naredil, da potečejo živi potoki zveličanja za vse žejne. Kristusove besede so bile voda življenja. V navzočnosti zbrane množice je določil sebe, da bo udarjen, da bi lahko voda življenja potekla v svet. Ko je Satan udaril Kristusa, je hotel uničiti Kneza življenja, toda iz udarjene Skale je potekla živa voda. Ko je Jezus tako govoril ljudstvu, je njihovo srce vztrepetalo s posebnim strahospoštovanjem, mnogi pa so bili pripravljeni vzklikniti skupaj z žensko iz Samarije: »Daj mi te vode, da ne bom žejna.« (Jn 4,15)JZ 395.5

Jezus je poznal duševne potrebe. Blišč, bogastvo in časti ne morejo potešiti srca. »Če je kdo žejen, naj pride k meni.” (Jn 7,37) Bogati in siromašni, imenitni in preprosti so enako dobrodošli. Jezus obljublja, da bo razbremenil dušo, potolažil žalostne in podaril upanje malodušnim. Mnogi Jezusovi poslušalci so bili žalostni zaradi izneverjenih upov, mnogi so trpeli skrivne bridkosti, mnogi so poskušali zadovoljiti svoja nezadovoljena hrepenenja s stvarmi tega sveta in s hvalo od ljudi. Toda ko so vse to dosegli, so ugotovili, da so se trudili samo zato, da so prišli do počenega vodnjaka, kjer si niso mogli pogasiti žeje. Sredi blišča in veselih prizorov so ostali razočarani in žalostni. Ta nenadni vzklik: »Če je kdo žejen,« jih je predramil iz njihovega čemernega razmišljanja, ko pa so poslušali naslednje besede, se je v njihovem srcu prižgalo novo upanje. Sveti Duh jim je predočil ta simbol, dokler v njem niso videli ponudbe neprecenljivega daru zveličanja.JZ 396.1

Kristusov klic žejni duši se razlega še danes in sega do nas s še večjo močjo od te, ki se je slišala v templju na zadnji dan praznika. Izvir je odprt za vse. Utrujenim in izčrpanim ljudem je ponujen osvežilni požirek večnega življenja. Jezus še vedno vabi: »Če je kdo žejen, naj pride k meni. In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom jaz dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 7,37; Raz 22,17; Jn 4,14) JZ 396.2

48—Kdo je največji?

50—Med pastmi